SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK 2026

"Vse, kar srce si sladkega obeta"

France Prešeren, Fabjan Hafner

Fabjan Hafner je kot tankočuten pesnik, vrhunski prevajalec in poznavalec literature dvignil slovenščino na visoko jezikovno raven in še posebej učinkovito poskrbel za dvojezično književnost na Koroškem. Ob 60. obletnici rojstva tega izjemnega umetnika se bo Slovenski kulturni praznik 2026 osredotočil na njegovo bogato delovanje vse do prerane smrti leta 2016. Geslo glasbeno-literarnega večera je naslov njegove pesmi »Vse, kar srce si sladkega obeta« (citat iz Prešernovega Sonetja nesreče), ki jo je pesnik prvič predstavil občinstvu na gori sv. Heme 14. avgsta 2009 ob desetem jubilejnem TRIVIUM-u. Na ta večer se ne bomo spominjali le Fabjana Hafnerja, temveč tudi 100. obletnice smrti kraškega pesnika Srečka Kosovela (1904-1026) in tako zajeli širši slovenski kulturni prostor. V ta namen je kitarist in skladatelj Janez Gregorič uglasbil za glas in kitaro pesem Franceta Prešerna »Strunam« in izbor Kosovelovih pesmi s Krasa in bo z njihovo krstno izvedbo raširil svoj opus samospevov preko meja koroške literarne pokrajine. K sodelovanju je Gregorič povabil vidne osebnosti, ki bodo poskrbele za izjemen Slovenski kulturni praznik v Domu glasbe v Celovcu.

Večer glasbe in poezije

Magda Kropiunig, recitacije

Dominik Srienc, slavnostni govornik

Gabriel Lipuš, tenor

Janez Gregorič, kitara, glasba, zasnova

Fabjan Hafner (1966-2016)

Pesnik v obeh deželnih jezikih, esejist, prevajalec in znanstvenik Fabjan Hafner se je rodil 8. 6. 1966 v Celovcu. V Gradcu je študiral nemško filologijo in slovenščino. Bil je predavatelj na treh univerzah: že kot študent na Inštitutu za izobraževanje tolmačev in prevajalcev v Gradcu, nato kot avstrijski lektor za nemščino v Ljubljani, po vrnitvi na Koroško pa se je zaposlil na Inštitutu Roberta Musila Univerze v Celovcu. Kot znanstvenik se je ukvarjal zlasti z avstrijsko literaturo po letu 1945 in deloval kot posrednik med slovensko in nemško kulturo. Mednarodno je dosegel velik ugled kot poznavalec literature Petra Handkeja, v svojem doktorskem delu (Peter Handke. Unterwegs ins Neunte Land.) je obravnaval slovenstvo v Handkejevem opusu. Svoje pesmi je začel objavljati leta 1982, za časa življenja je izdal nekaj pesniških zbirk (Indigo, Gelichter+Lichtes, Brezročno govorjenje). Posmrtno je izšla pesniška zbirka Erste und letzte Gedichte v prevodu Petra Handkeja. Iz slovenščine, hrvaščine in srbščine je v nemščino prevedel več kot 30 knjig avtorjev, kot so F. Lipuš, D. Zajc, T. Šalamun, K. Kovič, M. Vidmar, U. Zupan, A. Ristović. O njegovem pomenu na področju prevajanja leposlovja priča Nagrada Fabjana Hafnerja, ki se podeljuje izmenično v Celovcu in v Ljubljani.

Sam je za svoje delo prejel številne nagrade doma in v tujini: kot avtor dve nagradi dežele Koroške, štipendije in premije ministrstva za kulturo, nagrado Rotahorn, kot prevajalec ugledno Petrarcovo nagrado (kjer je slavnostni govor imel Peter Handke), nagrado mesta Münster za evropsko poezijo, avstrijsko državno nagrado za prevajanje književnosti, in kot znanstvenik nagrado Avstrijskega društva za germanistiko.